Kranjska sivka

JSS ČZS, 17.12.2020


Kranjska sivka

Kranjska sivka.

Kranjska čebela (Apis mellifera carnica) imenovana tudi kranjska sivka spada med štiri najpomembnejše rase medonosnih čebel na svetu. Ima bogato tradicijo, poleg tega pa jo odlikujejo številne dobre lastnosti, katere so razlog da je »kranjica« danes druga najbolj razširjena rasa medonosne čebele na svetu.

Kakšna pa je pravzaprav zgodba naše kranjske čebele? Medonosna čebela, katera se danes deli v številne rase je Evropo predvidoma poselila pred 12 000 leti, po koncu zadnje ledene dobe. Takrat so se na področjih katere je prej prekrival led, oblikovali novi ekosistemi kjer so se oblikovale podvrste ali rase. V času od takrat se je na območju jugovzhodnih Alp, Panonske kotline in Dinarskega gorstva zaradi naravnih preprek kot je Jadransko morje, Alpe, Karpati in Dinarsko gorstvo, ki so preprečevale mešanje s populacijami čebel iz sosednjih območij, oblikovala podvrsta medonosne čebele danes imenovana kranjska čebela. Kako je potekal njen razvoj ne vemo, verjetno pa se je oblikovala pod vplivom razgibanega geografskega terena in podnebja značilnega za to območje. O čebeli v naših krajih, ki rada roji je v Slavi vojvodine Kranjske pisal že Valvasor. Kasneje Anton Janša opisuje barvo naših čebel: »Najbolj znane med njimi so navadne delovne čebele, ki jih je največ. Te so med drugim najmanjše in imajo pepelnato sivo dlako; če to izgube, so videti črnkaste.«. Njegov sodobnik Ivan Anton Scopoli pa v svojem delu že piše o Kranjskih čebelah oz. čebelah iz kranjske (»Apes Carniolicae«). Največji sloves je kranjska čebela doživela v drugi polovici 19. stoletja ko je po zaslugi številnih čebelarjev, trgovcev in čebelarskih strokovnjakov stekla živahna trgovina s kranjsko čebelo. Razlog za to je bilo verjetno tudi delovanje družine Rotšic predvsem barona Emila Rotšica iz Podsmreke pri Višnji Gori. Poleg objav o kranjski čebeli ter trgovini z njo je bil on tudi tisti ki je poslal čebele dr. Avgustu Pollmanu, kateri je v svoji knjigi leta 1875 kranjsko čebelo tudi znanstveno poimenoval z »Apis mellifera carnica«, še obširneje pa jo je predstavil leta 1879 v svoji drugi knjigi. Takrat je bila kranjska čebela tudi dokončno priznana in uradno vpisana kot podvrsta medonosne čebele.
Čebelje družine in matice kranjske čebele  so se v tistem času pogosto izvažale predvsem v Avstrijske in Nemške dežele pa tudi na ozemlje Francije, Švedske, Rusije, Poljske ter celo Amerike in pa tudi drugam. Razlog za veliko zanimanje čebelarjev v tujini za kranjsko čebelo so bile njene številne pozivne lastnosti. Med njimi najbolj izstopa predvsem njena mirnost in nenapadalnost, ki je glede na nekatere zapise, čebelarje v tujini naravnost osupnila. Poleg tega so že takrat opazili veliko nabiralno vnemo in dobre donose, ter njeno dobro sposobnost preživetja v neugodnih pogojih. Poleg tega je bila v tistem času zaradi drugačnega načina čebelarjenja zalo zaželena lastnost tudi rojivost, ki je naši čebeli ne manjka..

Vse lastnosti, ki so kranjico odlikovale takrat jo odlikujejo tudi danes. Vmes se je sicer način čebelarjenja spremenil, danes čebelarimo v večjih panjih, cilj čebelarjenja pa niso več roji ampak večinoma med in ostali čebelji pridelki. Tekom desetletij ki so minila od takrat so se pozitivne lastnosti čebel zaradi vpliva selekcije oziroma odbire še izboljšale. Naša, naloga vseh čebelarjev pa je, da tudi dan danes skrbimo za ohranitev kranjske čebele, ter za njeno uspešno odbiro. Naloga vsakega čebelarja je da iz svojih čebelnjakov izloča matice katerih potomci kažejo znake križanj ( rumeni obročki) ter,  da glede na željene lastnosti izvajamo osnovno odbiro čebeljih matic. To pomeni da vzrejamo le matice katere kažejo dobre lastnosti in iz naših čebelnjakov izločujemo matice katerih lastnosti niso željene, oziroma dosegajo podpovprečne rezultate. Le tako bomo lahko poskrbeli da se bo naša kranjica ohranila in nam dajala zadovoljive rezultate pri čebelarjenju.

Simon Golob
Svetovalec specialist za tehnologijo čebelarjenja,
Čebelarska zveza Slovenije
Javna svetovalna služba v čebelarstvu
 
 
Viri:
Šalehar A., 2018: Kranjska čebela in čebelarji družine Rothschütz, Ivančna Gorica, Zavod Prijetno domače: 203 str.
Zdešar P. in sod., 2008: Slovensko čebelarstvo v tretje tisočletje-1, Lukovica, Čebelarska zveza Slovenije: 439 str.